Prazgodovinski nagoni

prpa | 30.05.2008
Zapisano pod miks | 4 komentarjev »

Vsi so vam povedali, da so moški lovci.

 Premalo ženskam so povedali, da so nabiralke.

  • Share/Bookmark

Čutenje življenja

prpa | 11.05.2008
Zapisano pod miks | 2 komentarjev »

Danes sem si privoščila uživancijo. Včeraj sem se skoraj na silo držala polonci do desetih zvečer. Dlje zaradi delovno-žurersko-športnega tedna ni šlo. Brala sem Asimova, Foundation, nato pa se z zadnjimi močmi, da bi držala oči odprte odplazila do stikala, ugasnila luč in se ponovno zrušila v posteljo.

Prvič sem se zbudila ob pol osmih zjutraj. Nekaj mi je prešinilo misli, da niti nisem tako dolgo spala. Drugič sem se zbudila okrog devetih. Misel dneva je bila zdaj bo pa treba vstat. Tretjič sem se zbudila ob pol enajstih. In sem vstala.

Ne spomnim se kaj točno sem počela do takrat, ko sem se sedla v avto, da se odpeljem k staršem domov. Malo glasbe, internet, you tube posnetki Sylvie Guillem, prekladanje študijsko-delovnega gradiva, pomivanje posode, ki je ostala od včeraj. Brkljanje, ki se je zavleklo za par ur.

Potem pa lagana vožnja. Proti domu, ko sem bila sama na cesti, polžje uživaška. Poleti se rada vračam domov. Ne toliko, da bi videla ljudi ali hišo. Pozna pomlad in poletje sta tako polna življenja. Med prvomajskimi prazniki sem opazovala cvetoči regrat. Travniki se bili rumeni. Danes, teden dni kasneje, so travniki beli od regratovih lučk. Nekatere so že izgubile vse svoje lase, druge so vse bolj oskubljene in v klavrnem stanju, nekatere so se komaj razbohotile.

Prejšnji teden sem slikala kukavice. Ne vem če je to pravo ime zanje, tako jim ljudje pravijo pri nas. Gre za eno ali mogoče edino vrsto slovenskih orhidej. Zaščitene so in letos jih je ogromno. Mogoče zaradi zgodnje vegetacije, ki je prehitela kmete in košnjo.

Jablana ob hiši je ena sama velika bela kepa. Zelenih delov se ne vidi. Skalnjak cveti.

In kar je najboljše od vsega, je skorajda huronsko dretje čričkov in ptičev. Ko sem prišla domov sem si skuhala čaj, se usedla na balkon, zaprla oči in se nastavila soncu. In poslušala poljski zbor čričkov. Ko sem se kasneje preoblekla v tekaške cote in čevlje, odprla psa in šla teč, me je ta zbor spremljal. Skupaj z vonjavami cvetočega rastlinja. Ob vrnitvi je bil že mrak. Ponovno sem si natočila čaj in si raztegnila noge na balkonu. Tokrat me je pričakal drugačen zbor. Ptiči so se vrnili domov, zasedli vejevje kar ga je naokoli in začeli z dnevnim poročilom. Le komu?

  • Share/Bookmark